eu4journalists

Ekonomska in monetarna unija ter evro

3. Evropska centralna banka (ECB)

Ob zagonu evra je evropska centralna banka prevzela celotno odgovornost za monetarno politiko znotraj evroobmočja. To vključuje postavljanje meril obrestnih mer in upravljanje s tujimi deviznimi rezervami znotraj evroobmočja.

ECB vodi predsednik, ki ga določi Svet, po tem, ko se posvetuje z Evropskim parlamentom. Če parlament zavrne kandidata, ga Svet še vedno lahko nominira (Komite za ekonomske in monetarne zadeve).

Glavni cilj ECB je ohranjati cenovno stabilnost. Vse je podrejeno temu cilju. S tem namenom predsednik ECB in njegov Odbor pazljivo spremljajo razvoj cen. Inflacija ne sme zrasti nad 2%. ECB stremi k ohranjevanju samostojnosti pred političnimi vplivi, saj je to edini način, da ohranja ekonomsko politiko racionalno.

Drugi cilj monetarne strategije ECB je razvoj količine denarja, ki je v obtoku, imenovan “denarne zaloge M3”. Močna rast kaže tveganje inflacije na dolgi rok. ECBjeva referenčna vrednost za povprečno letno rast M3 je 4,5%. Običajno je ta odstotek prekoračen.

O Glavnih politikah ECB (postavljenih znotraj meja Maastrichtske pogodbe) odloča vladajoči svet, kar vključuje tudi mesečno poročilo o ključnih obrestnih merah. Svet sestankuje vsakih 14 dni, sestavljajo ga šest-članski odbor in guvernerji centralnih bank evroobmočja. Največkrat se sestanki vršijo v glavni pisarni ECB v Frankfurtu. Včasih na sestankih sodeluje tudi komisar za ekonomske in monetarne zadeve.

Izvršilni odbor, ki ga sestavljajo predsednik, podpredsednik in drugi člani odbora izbrani s strani Sveta EU, odločajo o spremembah, ki se vršijo iz dneva v dan. Dokler ne bodo vse države članice sprejele evra, bo obstajal tudi Razširjeni svet, ki ga sestavljajo predsednik, podpredsednik in guvernerji vseh narodnih bank EU. Naloga Razširjenega sveta je, da se pripravi na druge države, ki bi uvedle evro.

Ekonomsko-politična plat ECB je bolj kompleksna. Če država še nima evra, se monetarne in ekonomske politike še vedno lahko koordinirajo. To pomeni, da lahko država zniža obrestne mere s čimer naj bi spodbudila potrošnike in industrijo k porabi, torej pospešila ekonomsko rast. Višanje obrestnih mer pa po drugi strani spodbuja varčevanje in zmanjšuje zapravljanje, kar pomeni, da se lahko ekonomija kjer inflacija narašča uravnava z višanjem obrestnih mer. Vendar ekonomsko-monetarna politika ni samo dvo-dimenzionalen proces. Višanje obrestnih mer bi lahko spodbudilo tudi tuje investicije in s tem izboljšalo uravnovešenost državnih plačil. Po drugi strani pa višanje obrestnih mer pomeni da mora vlada plačati več obresti na denar, ki si ga je sposodila.

Potemtakem mora ECB usklajevati in koordinirati obrestne mere z mnogimi dejavniki. Ta trud je dodatno otežen z nihajočimi stopnjami inflacije in različnimi stopnjami rasti glede na evro države. Enotna politika obrestnih mer kot taka je kritična, a neizogibna, saj obstaja samo ena ključna obrestna mera za 16 evro držav.

Velik problem zadnjih let je bilo vprašanje transparentnosti. Člani Komiteja za ekonomske in monetarne zadeveso se pritožili, da ECB sprejema odločitve za zaprtimi vrati. To trditev je predsednik EBC popolnoma zavrnil in izpostavil prisotnost predsednika Euroskupine na sestankih, zraven pa dodal, da se tudi sam običajno udejstvuje sestankov Evroskupine.

Različni politiki so izrazili željo po večjem vplivu pri postavljanju obrestnih mer (tako vsaj pravi ECB). Predsednik ECB je v preteklosti dal vedeti, da če se namerava ECB “politizirati”, institucija ne bo več mogla efektivno vzdrževati stabilnosti cen. G. Wim Duisenberg, prvi predsednik ECB je na takšne trditve odgovarjal: Slišimo jih (politike), a jih ne poslušamo.”

Trenutni predsednik ECB je Jean-Claude Trichet.