eu4journalists

Ekonomska in monetarna unija ter evro

1. Zgodovina – uvedba evra

Evropska ekonomska in monetarna unija (EMU) je dogovor med sodelujočimi evropskimi državami o delitvi enotne valute, evra, in samostojne ekonomske politike z določenimi pogoji in fiskalnimi odgovornostmi. Trenutno je 27 držav, ki sodelujejo z EMUjem na različnih nivojih. Trinajst držav članic je uvedlo evro: Avstrija, Belgija, Finska, Francija, Nemčija, Grčija, Irska, Italija, Luksemburg, Nizozemska, Portugalska, Slovenija in Španija. Države članice Velika Britanija, Danska in Švedska še nimajo načrtov o uvedbi evra. Enajst držav članic, Ciper, Malta, Latvija, Litva, Estonija, Poljska, Češka, Slovaška, Madžarska, Romunija in Bolgarija so v različnih fazah uvajanja evra, pričakuje pa se, da se bodo pridružili območju evra v naslednjih desetih letih.

Zaradi 2. svetovne vojne je večina valut industrializiranega sveta bila močno vezana na dolar, zaradi tako imenovanega zlatega standarda pod sistemom Bretton Woods. De facto nadvlada dolarja in prisilno razvrednotenje številnih evropskih valut je vodilo evropske politike do iskanja obnove te neuravnoteženosti skozi večjo ekonomsko integracijo evropskih narodov.

Načrti za enotno evropsko valuto so se začeli leta 1969 z Barrejevim poročilom, izdanim s strani tedaj šest-članske Evropske Gospodarske Skupnosti (EGS). Istega leta je temu sledil sestanek voditeljev držav ali vlad v Haagu z namenom načrtovanja ustanovitve ekonomske in monetarne unije. Postopek je bil prestavljen zaradi propada sistema Bretton Woods 1971, po tem, ko se je predsednik Nixon enostransko odločil razglasiti dolar za nemenljiv z zlatom in po naftni krizi leta 1972. Medtem je EGS dosegla število devetih članic, od katerih jih je mnogo imelo pomisleke o opuščanju svoje valute.

Dandanes se lahko države članice integrirajo v tri različne ekonomske faze, ki korespondirajo z zgodovinskimi fazami razvoja EMU.

1. faza

Leta 1979 je bil ustanovljen Evropski monetarni sistem (EMS) z namenom povezati evropske valute in preprečiti nihanje med njihovimi vrednostmi. Ustvaril je Evropski Mehanizem Deviznih Tečajev (MDT), pod katerim je bil devizni tečaj valute vsake od članic omejen, da bi zmanjšali nihanja (+/-2.25%) na obeh straneh referenčne vrednosti. Ta referenčna vrednost je bila ustanovljena v skupini vseh sodelujočih valut, imenovani Evropska Denarna Enota (EDE), ki je bila določena glede na velikost ekonomij držav članic.

V poznih 1980ih so se trgi držav članic začeli približevati sosednjim državam in tako začeli oblikovati Evropski Enotni Trg. Mednarodna trgovina in Enotni Trg bi bila lahko ovirana zaradi tveganja deviznih tečajev- navkljub relativni stabilnosti, ki jo je predstavil MDT- in povečanih stroškov transakcij, ki bi jih prinesli.. Stvaritev enotne valute za Enotni Trg se je zdel kot logična rešitev in tako je prišla ideja o enotni valuti zopet v ospredje.

Evropska komisija Jaquesa Delorsa je sprejela Enotni Evropski Akt februarja 1986, ki je ciljal k odstranitvi institucionalnih in ekonomskih ovir med državami članicami Evropske Komisije in si kot cilj zastavil ustanovitev enotnega evropskega trga. 1989 so sestavili načrte za realizacijo EMUja v treh stopnjah. Čeprav so se procesi 1. stopnje začeli z EMSjem 1979 leta, se je prva stopnja uradno začela 1990 leta, ko so odpravili devizne tečaje in s tem omogočili pretok kapitala znotraj EGS. 1992 leta so se tri stopnje, ki si jih je zamislila Komisija Delorsa, oblikovale v Maastrichtsko pogodbo, ki je vključevala ekonomski konvergenčni kriterij za uvedbo skupne valute. Kot posledica se je EGS pretvorila v Evropsko Unijo. Kriteriji za članstvo v Evropski uniji in uvedbo evra so postavljeni s tremi listinami. Prva je Maastrichova pogodba iz leta 1992, ki je stopila v veljavo leta 1993. Kasneje istega leta je bila ustvarjena druga listina, ki jo je ustvaril Evropski Svet v Kobenhavnu, “Kobenhavenska merila”, ki so razjasnila osnovne cilje Maastrichtove pogodbe. Tretja je Okvirna pogodba, o kateri se pogajajo države kandidatke za vstop pred vstopom. Kriteriji so tudi bili razjasnjeni s strani zakonodaje EU in evropske sodne oblasti skozi leta.

Prva stopnja razvoja EMU je lahko soodnosna s trenutno državo kandidatko, ki najprej ustreza Kobenhavenskim kriterijem in se potem včlani v EU.

2. faza

Na srečanju v Madridu, decembra 1995, je Nemčija dosegla preimenovanje EDE v evro. Tako imenovani “Madridski scenarij” je določil tudi prehodno obdobje med predstavitvijo evra v računovodstvu in pozneje kot denarno valuto.

Na drugi stopnji EMUja je bil ustanovljen Evropski monetarni inštitut (EMI), kot predhodnik Evropske centralne banke (ECB). Junija 1997 je Evropski svet v Amsterdamu sprejel Pakt o stabilnosti in razvoju in ustanovil MDT II, ki naj bi nasledil Evropski monetarni sistem in MDT po uvedbi evra. Naslednje leto je Evropski svet izbral 11 držav, ki naj bi uvedle evro leta 1999. Temu je sledila ustanovitev ECB, katere naloga je bila vzpostavitev monetarne politike za EU in nadzor nad Evropskim sistemom centralnih bank (narodne banke, ki bi v svoje delovanje vnesle odločitve ECB, tiskale bankovce in kovance ter pomagale državam, ki bi prve uvedle evro pri ustrezanju konvergenčnim merilom.

Drugo stopnjo razvoja EMU bi lahko imenovali MDT-II, kjer morajo novejše države članice ostati dve leti, preden prevzamejo evro.

3. faza

Prvega januarja 1999 je bil uveden evro v nefizični obliki v enajstih od tedanjih petnajstih držav, z menjalniškim tečajem določenim na zadnji dan leta 1998. Mehanizem deviznih tečajev (MDT) je nasledil MDT-II, ki je deloval podobno kot MDT vendar znotraj obstoječe valute evro. ECB je začela uveljavljati enotno monetarno politiko s pomočjo Centralnih bank vsake države članice in tako se je začelo tri-letno prehodno obdobje, ki je bilo začrtano v Madridu in naj bi trajalo do 1. januarja 2001. V sredini leta 2000 je Komisija naznanila, da se bo Grčija lahko tretji stopnji enotne valute formalno pridružila 1. januarja 2001.

Evro je bil navidezna valuta 12 držav tako imenovanega evroobmočja- Avstrije, Belgije, Finske, Francije, Nemčije, Grčije, Irske, Italije, Luksemburga, Nizozemske, Španije in Portugalske. Uporabljali so ga v računovodstvu, podjetja so lahko upravljala z evro-označenimi transakciji varno, v vedenju, da so menjalniški tečaji med državami članicami določeni. Vrednosti evra so se začele prikazovati na računih bank poleg državnih valut, da bi popularizirale novo valuto

Vsaka od držav je morala ustrezati konvergenčnim kriterijem, ki jih je določila Maastrichtova pogodba, če so želele uvesti novo valuto 1. januarja 2002. Kriteriji so vključevali štiri zahteve:

• Valute morajo ostati vsaj dve leti znotraj meja, ki jih je določil MDT
• Dolgoročne obrestne mere ne smejo biti večje od dveh odstotkov dolgoročnih obrestnih mer treh najuspešnejših držav
• Inflacija mora biti pod referenčno vrednostjo (v obdobju treh let cene ne smejo narasti za več kot 1,5% najuspešnejše države)
• Vladni dolg mora biti pod 60% BDPja (ali se približevati temu cilju), proračunski primanjkljaji morajo biti pod 3%

Kot priprave na predstavitev evra je bilo 1. januarja natisnjenih čez 14 milijard bankovcev v skupni vrednosti 633 milijard €, skovanih pa je bilo 52 milijard kovancev za katere je bilo uporabljeno 250000 ton kovine. Do prvega januarja so pesimisti širili strah in zmedo, češ da takšna masovna menjava valute ne bo mogoča, vendar so se takšna ustrahovanja izkazala za neutemeljena. Bankomati so upravljali z novo valuto minuto po polnoči, občani pa so z evri začeli zapravljati v naslednjih dneh.

Tretja faza razvoja EMU je vstop v evroobmočje, če država izpolnjuje prej določene pogoje.

Razvoj deviznega tečaja

Vrednost evra na prvi menjalni dan na Frankfurtski borzi, 4. januarja 1999, je znašala 1,1789 ameriškega dolarja. Od tega dne je vrednost evra padala, samo leto kasneje padla pod evro-dolar tečaj in nadaljevala padec do 26. oktobra 2000, ko je dosegla najnižjo vrednost, 0,8225 dolarja. Skozi leto je bil povprečni menjalni tečaj 0,95 evra.

Evro si ni opomogel do predstavitve fizičnega denarja leta 2002, ko je narastel iz 0.90 na 1,02 dolarja do konca leta 2002. Leto kasneje je dosegel vrednost 1,24 dolarja. Novembra 2004 je presegel mejo 1,3 dolarja in končal s svojo rekordno vrednostjo1,3668 dolarja 30. decembra 2004. Tekom leta 2005 je cena evra padla na 1,18 dolarja. 2006 je vrednost evra znašala od 1,1813 dolarja 2. januarja do 1,2958 5. junija. Konec leta je valuta narasla do svoje rekordne vrednosti, po tem, ko je z lahkoto presegla vrednost 1,3 dolarja in tam obtičala.

Ključne točke

• Načrti za enotno valuto so se pojavili v poznih 1960ih
• tri stopnje EMU integracije: vstop v EU, MDT-II, evroobmočje
• Maastrichtska pogodba leta 1992, Kobenhavenski kriteriji iz leta 1993, Samostojni vstopni okvir
• štirje Konvergenčni kriteriji za vstop v evroobmočje