Kratka predstavitev EU
2. EU – dosežki
Združeni Evropejci
Evropska unija je družina demokratičnih evropskih držav, ki delujejo skupaj za mir in blaginjo. Unija ni država, katere namen bi bil nadomestiti obstoječe države. Kljub temu pa je več kot zgolj mednarodna organizacija. Njenih 27 držav je vzpostavilo skupne institucije, katerim prepuščajo delno oblast, da se lahko o določenih zadevah skupnega interesa odločajo demokratično na nivoju EU.
Zgodovinske korenine Unije izhajajo iz obdobja rekonstrukcije po drugi svetovni vojni (Zgodovina Evropske unije) (History of the European Union). Ideja o evropski integraciji se je porodila, da bi lahko preprečila podobna opustošenja. Predlagal jo je francoski minister za zunanje zadeve Minister Robert Schuman v govoru 9. maja 1950 – datum, ki ga danes poznamo kot praznik “Dan Evrope”.
V zgodnjih letih, je bilo sodelovanje med evropskimi državami osredotočeno na trgovino in ekonomijo, še posebej oglja in jekla, potem osnove industrialne moči, danes pa se Unija ubada s številnimi drugimi zadevami, ki imajo neposreden pomen na naše vsakdanje življenje. EU prav tako goji sodelovanje med raznimi narodi Evrope, “promovira enotnost, medtem ko ohranja raznolikost in zagotavlja, da se odločitve sprejemajo kolikor je le mogoče blizu državljanom.”
Manj omejitev, več služb
Ljudje, blago in storitve, ki se prosto pretakajo: evropski državljani lahko potujejo, se izobražujejo in delajo kjerkoli hočejo v 27 državah Evropske unije. Vseeno pa obstajajo določene omejitve za nekatere novejše države članice. Poleg tega se lahko z majhnim številom izjem, a še vedno z začasno zamudo za novejše države članice, potuje po vsem prostoru Unije brez pregledov na mejnih prehodih.
EU se ne odloča o državnih izobraževalnih sistemih, a dela na sistemih za prepoznavanje izobraževalnih in profesionalnih kvalifikacij po vsej Uniji in na širjenju spektra izobraževanja na nivoju EU skozi izmenjevalne in mobilne programe, kakršna sta Erasmus in Marie Curie.
Unija skuša s pomočjo enotne valute in svobodnega gibanja zmanjšati stopnjo brezposelnosti v Evropi in ustvariti nova delovna mesta ter možnosti. Unija priznava, da evropska industrija ne bo mogla zagotoviti dovolj služb, če ekonomske razmere ne bodo pravšnje.
Z uvedbo enotnega trga in valute s prizadeva k pospeševanju trgovanja in zaposlovanja na kontinentu. Strategija EU za spodbujanje rasti in ustvarjanja več in boljših delovnih mest je spodbujanje raziskav, usposabljanj in izobrazbe, inovacij in podjetništva, prilagajanje novim metodam dela in enake priložnosti za vsakogar – večina tega je zapisana v tako imenovani Lizbonski strategiji Lisbon Strategy. To je dogovor evropskih voditeljev o izpeljavi potrebnih meril na Lizbonskem srečanju leta 2000 z namenom, da bi Evropa postala “najbolj dinamična, na znanju temelječa ekonomija na svetu do leta 2010”. Glavna naloga Komisije Barrosa je pospešiti napredek na tem področju. V bistvu je ponovno splavljena strategija dobila večji zagon leta 2006.
Poleg tega tretjino celotnega proračuna EU zavzemajo strukturni skladi, ki promovirajo rast in delovna mesta v slabše razvitih regijah, s čimer se zagotavlja, da je premoženje v Evropi razdeljeno bolj enakomerno.
Enotna valuta: Evro (€) je ime enotne evropske valute, bankovcev in kovancev, ki so prešli v uporabo 1. januarja leta 2002. Z gladkim prehodom je zamenjala državne valute v 12 državah EU: Avstriji, Belgiji, Finski, Franciji, Nemčiji, Grčiji, Irski, Italiji, Luksemburgu. na Nizozemskem, Portugalskem in v Španiji. Izmed desetih držav, ki so se pridružile EU leta 2004, je Slovenija uvedla evro januarja 2007.
Države, ki se želijo pridružiti evroobmočju, morajo ustrezati konvergentnim kriterijem v nizu ekonomskih indikatorjev, znanih pod imenom Maastrichtski kriteriji, preden jim je dovoljeno sprejeti novo valuto.
Države znotraj evroobmočja morajo vzdrževati fiskalno disciplino znotraj pogojev pakta za rast in stabilnost. V osnovi gre za sporazum, ki omejuje proračunske primanjkljaje v državah evroobmočja. Ko je bilo evroobmočje ustanovljeno, se je nadzor nad deviznimi tečaji prenesel z državnih vlad in/ali centralnih bank na Evropsko centralno banko (ECB), katere glavni cilj je nadzorovati inflacijo. Pakt pomeni, da morajo vlade omejiti proračunske primanjkljaje na nič več kot 3 % njihove skupne ekonomije – naloga, s katero se v zadnjih letih borijo države kot so Nemčija, Francija in Italija. Posledično je bil pakt vir mnogih debat in obstaja možnost, da bo v bližnji prihodnosti ugledal spremembe.
Dobra plat tega je, da enotna valuta posamezniku olajšuje potovanja in primerjanje cen ter ponuja stabilnejše okolje za Evropske posle in s tem stimulira rast in konkurenčnost.
Znanja polna skupnost: V skladu z Lizbonsko agendo Unije aktivnost EU pri promoviranju evropske raziskovalne in znanstvene odličnosti in pri ponujanju boljšega dostopa do interneta državljanom ter nudenju informacij skozi svojo eEvropa iniciativo narašča. V širokem območju sektorjev, kar krije celoten spekter modernih tehnologij in znanstvenih področij, EU financira projekte, ki jih izvajajo raziskovalni centri, univerze in industrija.
Cilj raziskovalne politike EU je “organizirati sodelovanje na različnih nivojih, koordiniranje državnih politik in politik EU, spodbujanje povezovanja raziskovalnih ekip in večanje mobilnosti posameznikov in idej, da bi spodbudila evropsko konkurenčnost. EU je pred kratkim povečala trud za boljšo podporo inovacij v Evropi. Najnovejša znanstvena agencija EU, European Research Council je bila vzpostavljen zgodaj leta 2007, da bi financirala najnovejše raziskave novih tehnologij, ki bi delale Evropo konkurenčno. Še ena nova iniciativa, Evropski tehnološki inštitut, bo začel delovati leta 2008.
Tu je poudarek na promoviranju najsodobnejših raziskav in tehnološko-razvojnih projektov s socio-ekonomskimi cilji, kot je ustvarjanje novih delovnih mest in večanje kvalitete življenja, brez da bi pozabili na pomembnost temeljnih raziskav. Raziskovalne prioritete Unije vključujejo, med drugim, zdravje, biotehnologijo, informacijske in komunikacijske tehnologije, nanoznanosti, energijo, okolje (vključujoč klimatske spremembe), socio-ekonomske znanosti, transport in varnost.
Varovanje okolja: Okoljevarstvena politika EU je osnovana na ideji, da visoki naravovarstveni standardi spodbujajo inovacije in poslovne priložnosti. Ekonomske, socialne in naravovarstvene politike so blizu integrirane. Cilj EU je zagotoviti zadostno raven varnosti širom EU, brez neupoštevanja lokalnih razmer in ekonomskih omejitev.
Naravovarstveni programi EU, splavljeni leta 1972, so pomagali integrirati ekološke in naravovarstvene vidike v vsa področja politik Skupnosti. Šesti program‘Okolje 2010: Naša prihodnost, naša izbira’ Our Future, Our Choice , ki poteka od leta 2002 do 2012 – se osredotoča na štiri primarna področja: spoprijemanje s klimatskimi spremembami in globalnim segrevanjem, zaščita naravnih prirodnih okolij in divjih živali, obračanje na okoljevarstvene in zdravstvene probleme ter varovanje naravnih zalog, kakor tudi upravljanje z odpadki.
Januarja 2007 je Evropska komisija predlagala, da EU zmanjša emisije toplogrednih plinov za 20% v primerjavi z letom 1990 do leta 2020. Komisija je upala, da bo predlog “postavil temelje za novo industrijsko revolucijo”. Ambiciozni povezovalni cilj je napisana na srečanju EU marca 2007. Prav tako je bilo dogovorjeno, da mora od vseh virov energij porabljenih v EU, 20 % izhajati iz obnovljivih virov energije, kot sta sončna energija in energija na veter, ter da mora biti 10% vseh porabljenih goriv biogoriv. Nadaljnji cilj je zmanjšanje porabe energije v EU za 20%. Unija si bo k uresničitvi teh ciljev prizadevala enostransko, z ali brez mednarodnega dogovora o tem, kako nadaljevati po roku Kjotskega sporazuma leta 2012. EU upa, da bo s svojim vzorom spodbudila države kot sta ZDA in Kitajska, da ji sledijo.
Območje svobode, varnosti in pravičnost
Evropska unija stremi k uresničevanju ciljev Haaškega programa 2005-2010, ki so ga sprejeli voditelji vlad EU leta 2004, pokriva pa svobodo, varnost in pravičnost v EU, s poudarkom na temeljnih državljanskih pravicah, boju proti terorizmu in organiziranemu zločinu, imigraciji in azilu ter sodelovanju med policijo, sodnimi in carinskimi avtoritetami.
Nemiri in negotovosti v lokalnih regijah in soseskah imajo ponavadi mednarodne korenine in evropske države se na nivoju EU proti tem težavam bojujejo z združenimi močmi. Težave vključujejo mednarodni terorizem, preprodajo in zlorabo mamil, tihotapljenje ljudi in nelegalna izkoriščanja tujih žensk za prostitucijo. Države EU so odločene za boj proti tem zločinom s sprejemanjem skupnih pravil in s sodelovanjem med njihovimi policijskimi, carinskimi in pravnimi zakoni, kjer imata glavno vlogo evropska policijska agencija Evropol in mejna agencija Frontex.
EU prav tako igra vlogo v politiki azilov in migracij. Zagotavlja spoštovanje vseh, ki zaprosijo za azil. Obenem pa države EU usklajujejo svoje politike za pribežnike in se poskušajo spopadati s težavami pri njihovem izvoru z borbo proti revščini in preprečevanjem konfliktov v državah iz katerih bi ljudje utegnili pribežati.
Praktične zadeve vključujejo politiko vizumov, delovanje Schengenskega območja, povečanje izmenjavanja informacij za boj proti terorizmu in resnemu kriminalu, promoviranje načela vzajemnega prepoznavanja na področjih civilnih in kriminalnih področij zakona, boj proti rasizmu in ksenofobiji ter vzpostavljanje minimalnih standardov, meril in postopkov za prosilce azila. Unija prav tako aktivno sodeluje z državami, ki so vir večine imigracij, da bi izboljšale obete svojih državljanov za prihodnost in njihovo domače okolje. Obenem je Unija odločena, da bo zmanjšala nove ilegalne imigracije in okrepila svoje zunanje meje, še posebej na vzhodu in jugu.
Ohranjevanje miru
20 . stoletje je pokazalo opustošenje vojn med evropskimi državami. Toda, s pomočjo Unije, ki je bila vzpostavljena na tem območju v zadnjih petih desetletjih, je dandanes vojna med državami EU nepredstavljiva. EU je tudi vedno bolj vključena v ohranjevanje miru in ustvarjanje stabilnosti med sosedskimi državami, kot je vloga, ki jo je imela pri ohranjanju miru na Balkanu.
Z območjem, ki se širi od Atlantika do Črnega morja in s populacijo okoli 490 milijonov, je Evropska unija mednarodni akter z velikanskim ekonomskim in političnim vplivom. Moč zunanje politike EU se veča z vsako širitvijo. Trenutno članstvo 27 držav omogoča Uniji aktivnosti v različnih regijah sveta.
Razvoj popolne evropske varnostne in obrambne komponente, poleg obstoječe skupne zunanje in varnostne politike, je bil trajni cilj, h kateremu so stremeli voditelji EU. Logistične težave, s katerimi se spopada večina Evropskih držav, ter državna in NATO vprašanja, ovirajo hiter razvoj EVOP. Vendar pa z uspešnim zaključkom prvih vojaških operacij EU v D.R. Kongo in Makedoniji leta 2003, ki mu je sledil prevzem NATO-vodenih sil v Bosni in Hercegovini ter uspešna misija EVOP v Kongu med predsedniškimi volitvami 2006, moč EVOP raste. Stvaritev bojevniških skupin ter njihova operativna pripravljenost od 1. januarja 2007, kažeta na to, da je EU naredila velik korak proti ustvarjanju povezane varnostne in obrambne politike.
Preprečevanje in reševanje konfliktov sta dva od ciljev zunanjih zadev EU. Unija je obenem največji darovalec finančne pomoči nemirnim krajem po svetu. Kot dodatek k njenim mirovniškim naporom vodi veliko projektov, ki pomagajo pri promoviranju človekovih pravic, demokracije in razvoja. Komisija vsako leto za pomoč razdeli več kot 7 milijard evrov.